Večer se prebuja in pesem nastaja tekoča omama V mrak me zavaja. Opaziš nekoga ki ti dobro je Znan čeprav nekaj čuti obrača se stran Vsi v mene strmijo pogled mi zastrejo v zvok Glave molijo in noro kričijo dvigujem Glavo in gledam v iluzijo med mano in njo Se zavese spustijo. Moje oči so uprte V črni ogenj luč spoznanja in sile zla Me ne pustijo tja vse se utaplja umira in Ječi a skok v črnino v črni ogenj mi pa nihče Ne dopusti. Veter rahlo pihat je začel Nočni hlad mi vroče je shladil telo nežna Roka tekočine mi gladi noge ta črni ogenj Mi pa že na živce gre. Zbežal bi stran A več ne čutim nog preklel bi vse a usta Mrtva so nekaj ljudi zdaj proti meni hiti Tja daleč v smrt me poneso in vse zaspalo Bo in vse zaspalo bo nocoj zaspal bo Tudi svet